Dogovorjeno slikanje aktov se je bližalo, a moj digitalc je bil še vedno na popravilu. Ko je postalo jasno, da ga ne bo, sem naredil plan B. Odločil sem se za slikanje na film. No saj to nebi bilo prvič, ampak vseeno je bila kar odločitev. Za mene akt fotografija ni kar vsakodneven dogodek in s svojim digitalcem bi bil bolj domač. Skratka kupil sem na bolhi Nikon F80 za par evrov, ki sprejme vse moje G nikonove objektive in se podal v boj. Jasno sem potreboval še film, ki sta v tem primeru bila Kodak T-MAX 100 in Portra 400. Vse skupaj pa sem še dodatno zakompliciral z Mamiyo RB67, ki se mi je ponujala v studiju. Skoraj da pregrešno bi jo bilo ne uporabiti, če je bila že tam in na razpolago. Vanjo sem dal Ilford črno bel film z ISO 100. Fotografije so bile poskenirane in obdelane v Lightroomu. Fotoshopa nisem potreboval.
Moram pa priznati, da me zadnje čase film prevzema. Pač si ne morem pomagat. :)
Sija
Nikon D700, 24-70 f/2,8G
f16, +1, -1, ISO 200
Ničkolikokrat sem že preklel ruzak, v katerem sem nosil vso odvečno foto opremo. Kot da bi ne zastopil, da je pomembno imeti čim lažjega in ne čim težjega. In vsake toliko se to nerazumno početje obrestuje. Na primer ko slikaš proti soncu in fotografija ostane kontrastna. Seveda se ji malo pomaga, ampak če ni osnove, niti v postu ne moreš narediti čudeža. Fotografija je sestavljena iz dveh različnih ekspozicij.
To je bilo pa v bistvu tudi vse, kar sem naredil. Vrnil sem se še v nedeljo, a je bilo že vsega konec.
Ni pa vse samo v žabah. Narava se je pričela prebujat in prelepo je, da bi je ne slikal. Močvirja in mokrišča počasi pod tem toplim soncem postajajo zelena. Drevje dobiva liste in vse gre z nova.
S plavčki bom poskusil srečo ponovno naslednje leto. Upam samo, da nam namenijo kak dan več kot letos.
No, in smo šli, naprej namreč. Iz Cerkniškega jezera v Brda. Vreme jasno, brez oblačka, meglice, rahel jugo zahodnik, skratka slabo za fotografijo. Najprej smo si šli ogledat kaverne in privatni muzej I svetovne vojne na Sabotin in si privoščili krasno joto s klobaso. Dan se je pričel prevešati v drugo polovico in sonce je počasi izgubljalo svojo moč. Poskusili smo srečo v brajdah, kar pa s prva ni kazalo prav obetajoče. Svetloba in barve so bile dokaj klavrne. Nič mi ni bilo prav. Vendar se ti tudi v takih situacijah kdaj pa kdaj nasmehne sreča in odideš s kiperjem, mogoče dvema. Včasih samo ne smeš obupat.
Ga mogoče poznate? Če ne, vam svetujem, da pod nobenim pogojem od njega ne vzamete ponujenega vina. Vino v Goriških Brdih je pač predobro za moj tako zelo povprečen okus, da ga nisem mogel nehat pokušat. Še posebaj vam svetujem, da se izogibate vina Bagueri in pa Quercus, drugače boste končali kot sem jaz ...
Če mi pa slučajno ne verjamete, si lahko na lastno ustno votlino prepričate v Vinoteki Kranj Ulica Staneta Žagarja 53, kjer vam bo Matej vino ne samo priporočil, ampak vam izbral najbolj primernega k vaši izbrani hrani.
Objave
